Knjiga Smrt tragedije, z naslovom, ki namiguje na Nietzschejevo 'Rojstvo tragedije iz duha glasbe', že v prvih treh poglavjih opravi s tremi obdobji, v katerih je tragično dramsko pesništvo doseglo svoje tri vrhove: antika, elizabetinsko obdobje in francoski klasicizem s Corneillem in Racinom. Tragedija torej živi le v prvih treh poglavjih knjige: ostalih sedem poglavij pa poroča o umiranju - vendar ne samo o tem. Po eni strani tragedija umira, odkar je Racine napisal svojo zadnjo dramo, po drugi pa segajo vplivi grške in rimske antike, Shakespeare in njegovih sodobnikov ter obeh francoskih klasicistov še daleč naprej čez to točko, vse do Goetheja in Bücherja, njeni daljni odmevi pa celo do Ibsena, in še daljnejši, ki pa jih Steiner zavrača kot 'ropanje grobov', do modernih poskusov revitalizacije antičnega mita (Yeats, Hofmannsthal, Cocteau, T.S. Eliot).