Švicarski pisatelj Robert Walser (1878–1956) je svoja dela začel objavljati na začetku 20. stoletja, kot umetniško izjemnega ustvarjalca pa so ga bralci in literarna zgodovina začeli spoznavati šele dvajset let po smrti – v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. Dandanes velja za enega najpomembnejših evropskih avtorjev 20. Stoletja sploh, saj se omenja v isti sapi z Marcelom Proustom, Jamesom Joyceom, Robertom Musilom in Kafko. Še posebej oba nemško pišoča modernista bi se s to oznako zagotovo strinjala, saj sta ga občudovala in brala, prav tako kot ga vse do danes berejo tudi številni drugi pisatelji in intelektualci po svetu. In tako Robert Walser, ki je pri štirinajstih letih moral zapustiti gimnazijo, saj denarja za šolanje ni bilo, in ki je skoraj trideset let preživel v umobolnici, več kot petdeset let po smrti še vedno vznemirja in preseneča s svojim delom in skrivnostnim življenjem. Spisi Fritza Kocherja so Walserjev prvenec iz leta 1904, v knjigi pa je vrsta tistih motivov, ki jih najdemo tudi v zbirki Življenje poeta (1918). Robert Walser pripoveduje o navadnem in preprostem, vsakdanjem, naravnem in na videz nepomembnem. S poetičnimi, ironičnimi in mestoma tudi refleksivnimi zgodbami nam govori o žalostnih, pa tudi veselih in komičnih trenutkih človeške eksistence.