Delo Friedricha Schlegla odpira niz zanimivih in pomembnih problemov, ki jih je mogoče na tem mestu zgolj na kratko nakazati. Schlegel, eden začetnikov nemške "kritike" oziroma poglobljene, vsaj delno že avtoreflektirane literarne vede, je med osrednjimi pobudniki za pravilno ovrednotenje mnogih "romantičnih" pesnikov. Posebej velike so njegove zasluge za vzpon ugleda kritike, katere pomen najbolje opredeljuje v znanem fragmentu: "Poezijo lahko kritizira edino poezija. Sodba o umetnosti, ki ni tudi sama umetnina, bodisi v snovi, kot prikaz nujnega vtisa v svojem nastajanju, bodisi z lepo formo in z libetalnim tonom v duhu stare rimske satire, nima državljanske pravice v kraljestvu umetnosti." Zanimiv je njegov odnos do francoske revolucije. Romantiki so bili v začetku, kot njeni sodobniki, njeni vneti zogovorniki, toda zaradi strahovlade konventa se pozneje od nje odvrnejo.