Gustava Flauberta so nekoč vprašali, kaj počne v življenju. Odvrnil je: »Pišem.« Toda absolutnost pisanja je pravzaprav ustoličil že veliko prej, preden se je podpisal pod Gospo Bovary ter z njo zaslovel in obenem povzročil škandal.

Njegove mladostne povesti (napisal jih je med petnajstim in osemnajstim letom) nas po sledovih romantične estetike odvedejo v Firence, Španijo, Južno Ameriko, na Orient, v odročne vasice, v hladne, prepišne, temačne sobane, knjižnice in cerkve. Prevevajo jih morbidno ozračje, parajoča bolečina in strahoten cinizem, po drugi strani pa ljubezen, milina in sladostrastje.

Šele ob Spominih nekega norca, Flaubertovem ključnem mladostnem tekstu, pa resnično uvidimo, da razumska ostrina in estetska rahločutnost še zdaleč nista izključujoči. Tvorita namreč uigran mehanizem, ki zvesto služi literarni lepoti in nas vseskozi opominja, da je v primeru Gustava Flauberta »mladostno delo« lahko edinole kronološka oznaka.