Srebreniški inferno je pesnitev v osemnajstih spevih, izpisanih v dantejevskih tercinah in v arhaični bošnjaščini, posuti s turcizmi in islamizmi do te mere, da je avtor dodal več kot dvesto večinoma semantičnih opomb. 

Znani bošnjaški skladatelj Đelo Jusić je, navdihnjen od pesnitve, zložil pretresljiv oratorij, ki so ga leta 2003 izvedli v Potočarih, na kraju, kjer so si našli in si še iščejo svoje počivališče pod rušo tisoči žrtev srebreniške tragedije. 

Poslej se oratorij vsako leto izvaja pri potočarskem spomeniku ob dnevu genocida nad srebreniškimi muslimani. Osrednji lik epa je neznana Bošnjakinja, sleherniški lik žrtve (in junakinje), ki se znajde v Srebrenici in v koloni nasilno preseljenih tamkajšnjih Bošnjakinj šele proti koncu, po treh letih trpljenja od nesmislov in hudobij vojne v Bosni, v katerih najprej izgubi svoje najdražje, potem pa preživotari tri leta moškega zlorabljanja v vrsti bordelskih taborišč.