Stranpota slovenskega filma - zapisi o kinematografiji 2000-2007

Kaj vse bi se lahko zgodilo, če bi se film kot del rednega programa začel poučevati v naših osnovnih in srednjih šolah? Naenkrat bi se zganila obsežna državna infrastruktura, državni aparat od šolskega, prek kulturnega do gospodarskega in še kakega drugega ministerstva. Ugotovilo bi se, da ni ustreznih kadrov za poučevnje. Da ni ustreznih učbenikov. Da ni uporabnih priročnikov. Da ni dovolj svetovne, predvsem pa pa evropske filmske klasike s slovenskimi podnaslovi. Ugotovilo bi se, da je o slovenskih filmov veliko premalo za kakršne koli resne študijske primere. Ugotovilo bi se, da je o slovenskih filmih tudi napisanega veliko premalo. In ko bi se zganil državni sektor, bi se zganil tudi paradržavni. In ko bi se zganila ta dva, vladna, bi se zganili tudi nevladni. In za njim zasebni. Zgodil bi se narod. Filmski narod, seveda. Denarja za slovenski film bi bilo skoraj avtomatično kakih petkrat, morda celo desetkrat več. Slovenski filmi bi postali boljši in tudi bolj gledani. Hej, če lahko Danci na svoje filme v svoje kinodvorane letno spravijo tri miljone ljudi, potem bi jih lahko tudi mi kak miljon. To pa je že številka, ko bi se nekaj začelo dogajati. Film bi spet potegnil, vanj bi prišli najboljši kadri, kot nekdaj, v zlatih časih Vibe pa v času Žižka in podobnih. Slovenski film bi iz depresije obrnil v evforijo, iz rekvijema v koračnico, namesto nekaj nepovezanih akordov bi dobili simfonijo. Slovenija bi iz devetnajstega končno stopila v enaindvajseto stoletje.