Študije o Holderlinu - S traktatom o filološkem spoznanju - Zbirka Labirinti

Kdor se vprašuje o spoznavnem načinu literarne vede, se spušča na področje, o katerem bi nam stari Briest le stežka prihranil svoj najljubši izrek. Zato ni slabo, da to širnopolje že v uvodu zamejimo. Stavek iz Schleiermacherjeve Kratke predstavitve teološkega študija ne podaja le, kaj naj zdaj s spoznanjem razumemo, ampak tudi že usmeri pot tja, kjer se skriva njegova problematičnost za literarno vedo. Popolno razumevanje govora ali spisa je dosežek veščine in terja veščino ali tehniko, ki jo označujemo z izrazom hermenevtika. Morda bo koga presenetilo, da naj bi pojem spoznanja - namesto da bi se vezal na idejno vsebino in strukturo umetniškega dela, pa tudi na njegov položaj v zgodovinskem sovisju - omejili na golo razumetje besedila. Poleg tega se lahko spoznanju, filozofskemu pojmu, v filologiji res čudimo. Ta učinek pa pravzaprav nič manj ne napotuje na navzočnost specifično filološke spoznavne problematike, pa tudi na vprašanje, ki se pri navedenem stavku vsiljuje kar samo od sebe. Zakaj literarna veda, ki mora svojo nalogo videti v popolnem razumevanju kakega spisa, ni naprej razvijala nauka, ki ga je zahteval Schleiermacher in ga zasnoval v teoloških predavanjih, ampak se je tako rekoč docela zaprla pred problemi hermenevtike. Nobeden izmed germanističnih učbenikov študenta ne seznanja z načelnimi vprašanji razumetja besedila, kdaj pa kdaj se sprožijo v diskusijah učenjakov, zato jih pogosto imajo za vir razlik njihovih mnenj.