Temna snov ali Zapiski o neki nespečnosti - Prijazno branje po koncu romana

Prostor Temne snovi je odprt, nezaključen, razdrobljen na tisoč odlomkov, ki kakor razdrobljene tektonske plošče spodrivajo ena drugo in šele v končni kadenci te mnogoplastne simfonične razbitine s polno lučjo osvetlijo svoje temno ozadje in razgrnejo ves obseg teže, ki pritiska iz ozadja in je ni mogoče racžonalno opredeliti drugače, kot da se spustžmo v plavž njenega učinka. V tem smislu podnaslov prijazno branje po koncu romana® seveda zavaja. Saj pridevnik prijazno ustvarja vtis, da gre za površno, nezahtevno zgodbo, ki bralca zabava. Čeprav se tekst bere kot kakšen kriminalni® roman, se kljub vsem ovinkom, preskokom, vrinkom, oviram in fragmentarnosti, ki bralcu nikakor ne olajšajo dela, njegova globinska razsežnost razkriva počasi, z muko in potrpežljivostjo vedno bolj očitnega dejstva, da imamo opraviti z nedoumljivo silo, ki spodjeda iz ozadja in junaku ne pušča nobenega izhoda. Za navideznim igrivim, včasih celo žroničnim ali povsem poplitvenim banaliziranjem je na delu veliko prespraševanje o usodi posameznika iz urbanega okolja in sveta, v katerem živi na robu preživetja in borbe za eksistencžalni smisel....