Trije možje. Trije pisci. Trije tekači. Trije obsedenci. Trije bralci. Tri življenjske poti. Malo skupne zgodovine, a zajeten kupček skupnih točk. In ena, osem mesecev dolga skupna dogodivščina, ki je kriznega poročevalca (in nogometaša) Boštjana Videmška, publicista (in hribolazca) Sama Ruglja ter mladinskega pisatelja (in boksarja) Žigo X Gombača iz zagrizenih individualistov skušala spremeniti v kompanjone in ekipo. Ekipo tekaških navdušencev, ki so se sredi ameriške divjine spopadli s svojim prvim ultramaratonom v življenju.

Ultrablues je potovanje od ultramaratonske ideje do njenega uresničenja. Je potovanje daleč stran od množičnih in skomercializiranih tekaških prireditev. Je skupno in posamično potovanje privilegiranih, ki se zavedajo, da ni samoumevno prav nič, kaj šele preteči sto kilometrov v divjih in tako ali drugače pionirskih krajih indijanskih legend. 

Ultrablues, s fotoaparatom ga je spremljal Drago Videmšek, hkrati je in ni »še ena tekaška knjiga«. Ambicija avtorjev je preprosta: bralki in bralcu povedati, kako se je treba pripraviti na takšno preizkušnjo, ki ne dovoljuje polovičarstva ali omahovanja, hkrati pa ju popeljati v intimni svet treh ustvarjalnih in v svojem celostnem delovanju precej skrajnih ljudi, ki – ne glede na »postransko škodo« – sledijo svojemu življenjskemu kredu. Kredu, ki ga je divjina južnega Utaha s takšnimi ali drugačnimi odločitvami, ki so jih v času priprav in končne preizkušnje morali sprejeti vsak pri sebi, postavila na odločilno preizkušnjo. Ultrapreizkušnjo.