V imenu resnice

Čeprav je bilo družini sprva rečeno, da je brat v vojski storil samomor s strelnim orožjem, je kasneje prišlo na dan več indicev, ki so kazali celo na umor. Se je morda še ne dvajsetletni Blaž Furjan zapletel z ljudmi, ki so hoteli, da postane del trgovine z orožjem ali česa drugega?

Njegova smrt ostaja zavita v temo še po 15 letih. Veliko zadev je nepojasnjenih v povezavi s skrivnostjo smrtjo mladeniča, ki je morda vedel kakšno stvar preveč. Sestra pravi, da je ostalo več vprašanj brez odgovora. Tako ni jasno, zakaj naj bi Blaž že nekaj tednov prej izmaknil naboj pri rednem čiščenju orožja in ga spravil. Brat ni kazal samomorilskih teženj in je šel v vojašnico Franca Rozmana Staneta tudi zato, da bi z opravljenim vojaškim rokom lažje prišel do službe.

Nenavadno je, da so med raziskavo našli prazen tulec, ne pa metka. Pa tudi, da strelna rana ni pustila še hujših posledic na telesu, saj je ob strelu od blizu udarna moč orožja kalašnikov znamke Zastava kar močna. Človek pa sam ne more oddaljiti orožja več kot nekaj decimetrov od telesa. Nenavadno je tudi, da so našli na umrlemu pasji ugriz na rami. Pes naj bi napadel in ugriznil Blaža, ko je ta ležal že mrtev in negiben na tleh. Zelo čudno, da bi žival napadla mrtvo, negibno osebo. Sestra si je pravzaprav zastavila kar 78 logičnih vprašanj, povezanih z dogajanjem pred in po tragičnem dogodku. Kar nekaj ur je tudi trajalo, preden so obvestili družino o domnevnem samomoru. Trdnih dokazov za trditve sicer ni videti, a glede na navedeno se zdi, kot da je želel nekdo to zgodbo pomesti pod preprogo.

Slovenska vojska je bila po osamosvojitvi daleč od nekega urejenega sistema. Bila je zaprt sistem, v katerem je marsikaj ostalo skrivnost. Bo ta knjiga uspela premakniti kakšno zadevo? Odgovora na to še ni, ostane pa pričanje o ljubezni družine in sestre do preprostega fanta, sina in brata in želja, da bi bila nekoč njegova skrivnostna smrt razvozlana. 

MNENJA O KNJIGI:

"Najino prijateljstvo, ki je vzklilo iz bežnega osnovnošolskega srečanja leta 1986, sva nesluteno vzgojili skozi pisma v ročno izdelanih ovojnicah iz nemških najstniških revij. Toliko lepega je bilo vedno treba povedati ...Takrat nisva slutili, da se tudi najlepši darovi, kot sta nedolžno otroštvo ali mladost zatre, v trenutku. V pismu nerazumljivi stavki ... >>ta vojak je bil na veliko žalost moj... lastni brat ...od takrat so dnevi resnično bolj dolgi in prazni ...Zavedamo se, da je treba živeti dalje, vendar najhujše pri vsem tem je, da niti ne vemo, kaj se je resnično zgodilo tiste noči ...<< Knjiga V imenu resnice ni sama sebi namen. Je Barbarino poslanstvo, njena odgovornost za prepoznavanje resnice. Tudi zato je Barbara izjemna oseba. Knjiga je njena zgodba, njeno življenje, prežeto z ljubeznijo do brata in odraz njenih življenjskih vrednot. Je poklon bratu in v poduk vsem nam. Z njo ohranja, kot je zapisala sama, junaka - večnega in neminljivega."

Barbara Žgajner Tavš


"Knjiga je pretresljivo ogledalo našega časa in nemoči malega človeka v boju s povezanimi vodilnimi strukturami, ter upam da tudi osebno očiščevalno sredstvo. Barbara, ne morem si predstavljat sebe v tvoji koži... Najbrž bi zaradi besa ob nemoči posegel tudi po bolj radikalnih sredstvih."

Peter Poles

"Izguba Blaža je resnična in otipljiva. Resnična ker še boli, otipljiva, zaradi duha tega časa... Upam si napisati, da je bila Blaževa smrt in vse kar se ni zgodilo po njej, uvertura v današnje stanje Slovenije in svetovnega reda. Osebna zgodba, ki ti da ceniti sleherni dan in kriči po Prebujenju človeštva.

Janez Ohnjec

"Draga Barbara! Verjamem, da bi bil Blaž ponosen nate. Oziroma - JE ponosen nate. Sem brez besed, s solzo v očeh. Še iz skromne moje strani - čestitke ob tako velikem koraku. Pogumno v nove zarje!"

Dejan Karba