Raymond Carver je s svojo poezijo ustvaril kompleksen svet. Presegel je metafikcijo in se naslonil na realistično tradicijo v ameriški književnosti, toda hkrati je izjemno pozornost namenil besedišču, pogosto ozko krajevnemu, kot da bi se bal, da bi ga brali prehitro. Čeprav se zdi, da se je navezoval na vsakdanje življenje in da ga je marsikdaj spretno preoblikoval v pesmi, je v njegovi poeziji precej poklonov, literarnih citatov in namigov. S svojim pisanjem si je med drugim - prislužil oznako minimalista, toda hkrati si je kot pesnik privoščil vse, kar je zahtevala pesem, pa naj bo to dolg verz ali dolga pesem, stvaren opis ali prizor epifanije. In njegove pesmi ne morejo skriti, da jih je napisal umazani realist, ki pa je imel posluh za vse velike teme, s katerimi so se srečevali ljudje, ki nekoč davno v rokah še niso držali knjig, in s katerimi se bodo srečevali ljudje, ki bodo nekoč v rokah držali nekaj podobnega knjigi.