Če je čas linija, ki poteka horizontalno od rojstva do smrti, potem je pesništvo Roberta Jurroza pisano proti času. Juarrozove pesmi čas prebadajo pod pravim kotom kot vertikale, se s časom in njegovo biografičnostjo sicer hranijo, a le, da bi dogodke, javno in zasebno, vedenja, zgodovino na koncu spremenile v kristale čistega uvida. V čistost vertikal. Juarrozovo vprašanje ni, kako zadržati čas, ampak, ravno nasprotno, kako stopiti v samem času onkraj časa, ki je hkrati vprašanje o razmerju med pesništvom in notranjim, duhovnim svetom človeka. Nujno je zato, da v življenju pesnika, ki živi v senci tega vprašanja, postane njegova poezija vse bolj osrednja oblika njegovega življenja, luč, ki meče senco, ki pada po sami luči...