Drobne kaplje romana Vila Amalia izdolbejo brez sleherne spokojnosti mirno skladateljico srednjih let, ki živi skoraj nevidno življenje, obdana s tremi klavirji. Zgodi se, da mora zapustiti moškega, in gole brestove veje, in sebe, in način, kako živeti svojo strast ... Pripne se na jezičasti kos zemlje in ozko, dolgo vilo. Odtlej je ženska, ki se do obisti predaja lakoti, spevu, hoji, strasti, plavanju, usodi.

Leta 2009 je romaneskna pripoved oživela na filmskem platnu (očarala je Isabelle Huppert).

Roman spominja na kompozicijo fuge, zaobjema poglavitne teme posameznikovega prevpraševanja identitete in iskanja onstran ozkih meja, ki si jih zarišemo v vsakdanu. V iskanju sebe v svobodi pa se v prostoru neapeljskega zaliva v njenem novem življenju, ožarjenem z mediteransko in notranjo svetlobo, spletejo nove ljubezenske, prijateljske, materinske vezi. Vendar je to zgodba odhodov, rezov, ločitev in smrti. Izbrisana preteklost junakinjo spet najde, ampak naleti na preobraženo, novo osebo. Bolečina, ki jo nosi življenje, raste s to žensko, ta jo pretvarja v umetnost, vse do konca v samoti.

Pretresljiv roman mojstrskega pisanja preberemo na dušek, k čemur pripomorejo: pretanjena kompozicija v štirih delih z zanimivim prepletom pripovednih glasov in gledišč ter bogatim metaforičnim podstatjem, izčiščenost eliptičnega, mestoma pesniškega sloga, izjemnost psihološke karakterizacije in prodornega mišljenja, ki ne govori le zgodbe zaradi zgodbe, čeprav je roman mogoče brati tudi na manj zavezujoč način.