»Tematska pisanost in obenem enotnost, idejna naravnanost, ki je pri vseh dnevnikih podobna, potrjujejo tezo, da ni bilo pisanje dnevnika le literarna moda, temveč da je vojna ustvarila táko duhovno ozračje, v katerem je človek izgubil svojo racionalnost (Jurca to zgovorno pove s stavkom: »ker smo prodani in sami od sebe nobeni gospodarji.«). Slednjo pa so skušali vojaki ohraniti v teh zapisih, ki predstavljajo pravo dragocenost kot dokument dobe in dokument duha. To presega njihove namene in cilje, a opravičuje njihov trud in njihovo žrtev, ki je fizična in psihična. Mnogi so umrli na fronti, drugim se je fronta neizbrisno vtisnila v dušo. Pisali so iz nezavedne potrebe, da bi se ta tragedija nikoli več ne ponovila.
Kljub njihovi želji, da bi se katastrofa prve svetovne vojne ne ponovila, je čas med prvo in drugo svetovno vojno, ki zajema dobrih dvajset let in pomeni za Evropo in ostale celine pomembno prehodno obdobje, ustvaril še enega izmed največjih monstrumov, kar jih človeštvo pozna – drugo svetovno vojno.
Da ne bo prišlo do česa hujšega, pa smo odgovorni tisti, ki te dnevnike danes beremo.
To je dediščina, ki so nam jo z njihovimi zapisi in njihovimi življenji pustili naši znani in neznani pradedje. Karel Jurca je bil le eden izmed njih.«