Hopi, ime staroselskega indijanskega ljudstva v severozahodni Arizoni, pomeni v njihovem jeziku stanje popolne predanosti in spoštovanje vsega v vesolju, pomirjenosti z vsemi stvarmi v vesolju in bivanja v skladu z nauki Masauna.
Hopijsko izročilo, ki ga imamo pred seboj v knjigi, ni le samosvoja razlaga vesolja in življenja, ampak je povezana z različnimi duhovnimi in bajeslovnimi sistemi po svetu, še posebej s pradavnim sredozemskim izročilom o koledarju, Predici življenja, o plešočih maskah-duhovih.
Povezave pa so tudi z izročilom o telesnih središčih, čakrah, ki je danes najbolj ohranjeno v Indiji. Vsa ta izročila so bila pozneje povezana in prekrita z novejšimi miti in razlagami, na kar so vplivale različne družbeno-politične razmere v Evraziji.
Iz izročila spoznamo izročilo svojih davnih prednikov veliko bolj čisto in zvesto izvirniku, kot nam to omogoča študij prazgodovinskih verstev, oziroma nam je šele v luči obojega lahko jasna povezava z različnimi simboli in njihovo spreminjanje v času, ki mu rečemo sodobnost.