V vrečki ni artiklov.
Zadnja Deravenelova

»Mrtva je!«

Cecil Williams je novico oznanil na vratih jedilnice na Ravenscarju, v veliki elizabetinski hiši v Jorkširu. Nato je zaprl vrata za sabo in z nekaj hitrimi koraki stopil do mize. Pisalo se je leto 1996 in to sporočilo je bilo nadvse pomembno.

Od šoka je Elizabeth Turner nepričakovano skočila pokonci.

»Kdaj?« je vprašala z napetim glasom in očmi, priklenjenimi na njegov obraz.

»Zgodaj zjutraj. Tik pred zoro, če sem natančen.«

Nastala je tišina.

Elizabeth je obvladala naval čustev. Čeprav je bila ta novica dolgo pričakovana, globoko v sebi ni mogla verjeti, da bo kdaj slišala te besede. Za trenutek se je privajala nanje, nato pa rekla: »Kaj naj rečem, Cecil? Pravzaprav ni kaj reči. Nima smisla. Nisem hinavka in ne bom se pretvarjala, da nisem navdušena nad sestrino smrtjo.«

»Tudi jaz ne. Popolnoma razumem tvoje občutke, Elizabeth.«

Objel jo je okoli ramen, jo poljubil na lice, nato pa se je odmaknil in pri tem pogledal globoko v njene bleščeče sivo črne oči. Opazil je, da se lesketajo od solz, in brez kančka dvoma je vedel, da niso namenjene pokojnici. To so bile solze pristnega olajšanja.

»Konec je, Elizabeth,« je rekel zelo nežno. »Končno. Tvojega mučenja je konec in zdaj si varna. Nihče ti ne more ukazovati, kaj moraš storiti. Nikoli več. Samostojna ženska si, usodo imaš v svojih rokah.«

Napeti izraz na njenem bledem obrazu je v trenutku izginil invzkliknila je: »Da, svobodna sem. Končno sem svobodna! Oh, Cecil, kako čudovita je ta misel! Veš, da lahko komaj dojamem?«

Tresoči se nasmeh je poblisnil čez njene ustnice, a je v trenutku izginil, kot bi ne bila povsem prepričana o svojem novem položaju.

Nasmehnil se ji je. »Mislim, da boš potrebovala nekaj dni, da se povsem zaveš vsega.«

Pozorno ga je pogledala, oči je rahlo priprla. Dobro jo je poznal, resnično jo je razumel in prav je imel – res bo potrebovala nekaj dni, da bo začela verjeti, da se je vse spremenilo. Vzela si je trenutek, da se je pomirila, preden je rekla: »Neolikana sem, Cecil. Naj ti postrežem zajtrk, gotovo si sestradan. Lucas je prinesel dovolj hrane, da bi lahko nahranil celo vojsko. Česa si torej želiš?«

»Moram priznati, da sem res lačen. A postregel si bom sam. Sedi in spij kavo ter se sprosti. Danes imaš vse razloge za to.«

Elizabeth ga je ubogala in olajšano sedla na udoben stol. V sebi je drhtela, noge so se ji zdele šibke in negotove. Ko se je naslonila nazaj in se poskušala sprostiti, je namesto tega začutila nepričakovan strah. Pred njo se je razprostirala negotova, pogum jemajočaprihodnost. Ob misli, da bi pustila prejšnje življenje za sabo in z obema rokama zgrabila svojo usodo, jo je preplavil val slabosti. Vsa ta leta neprespanih noči in zgodnjega vstajanja, pogosto še pred zoro. Nenehna zaskrbljenost, strah, odrevenelost od bojazni, večna previdnost zaradi sestre. Nikoli ni vedela … Nikoli ni vedela, katerih trikov se bo poslužila Mary, kakšne očitke ji bo vrgla v obraz. Živela je na robu nevarnosti, vedno z napetimi živci, kolikor dolgo nazaj se je lahko spomnila. Mary jo je mučila že od otroštva.

Trenutek pozneje se je Cecil vrnil s krožnikom hrane in sedel poleg nje. Ko je pojedel nekaj grižljajev umešanih jajc, je pripomnil: »Vstati si morala, ko je bila zunaj še tema. Presenečen sem bil, ko sem ob pol sedmih zjutraj opazil odprta vrata in prazno spalnico.«

»Nisem mogla spati, zato sem vstala. Ta teden je bil grozljiv in bojim se, da so me premagala čustva. Krivo je bilo to neskončno čakanje. Po tej plati je rak tako nepredvidljiv.«

Pogledal jo je. Umirjene sive oči so preiskovale njen obraz. Vsa ta leta ga je skrbelo zanjo in vedno ga bo, tega se je dobro zavedal. Njegova predanost je bila popolna in edina misel ta trenutek je bila, da jo mora za vsako ceno zaščititi. A rekel ni ničesar, le mirno je zajtrkoval naprej. Bil je umirjen, previden človek in imel je svoje načrte.

Ko je popila skodelico kave, si je Elizabeth z roko zdrsnila čez ustnice in zaupljivo rekla: »Njena bolezen me ni nikoli skrbela, veš. Zakaj bi me? Navsezadnje smo vedeli, da umira, da ima raka in da se slepi, da je noseča. A prejšnji teden … No, nisem si mogla pomagati, da se ne bi spomnila stvari iz preteklosti. Dobrih stvari in slabih. Večinoma iz časov, ko sva bili dekleti … Časov, ko se nama je oče odrekel. No, takrat sva si bili blizu, čeprav le za kratko obdobje. Preostali čas, ki sem ga preživela z njo …« Elizabeth je utihnila in zmajala z glavo. »Preostali čas je bil zares težaven. Nemogoča je bila. V njenih očeh sem bila sovražnica. Očeta si je tako močno želela zase. Moja mama si je prilastila mesto njene mame, jaz pa njeno, pri čemer je bil seveda glavna nagrada oče. Ta velikan, h kateremu bi se privil in ga brezpogojno oboževal. Tekmovalna je bila, in kot vsi vedo, je vedno verjela, da spletkarim proti njej.« Elizabeth je globoko zavzdihnila. »Mary me je imela za sovražnico od dneva, ko sem se rodila.«

»To je zdaj mimo, ne razmišljaj o tem. Začela boš novo življenje … To je zate nov začetek,« je rekel tolažeče.

»Res je, in novo življenje nameravam živeti polno,« je odvrnila optimistično, vstala, šla do servirne mize ter si nalila še eno skodelico kave. Nekaj trenutkov pozneje je med požirki vprašala: »Kdo ve za Maryjino smrt? Domnevam, da vsi?«

»Ne, ne še.« Cecil je pogledal veliko stoječo uro z nihalom v vogalu jedilnice. »Ni še osem, pa še nedelja je, zato sem do zdaj opravil le nujne klice. Prvi me je klical Nicholas Th rockman, da bi mi povedal za Maryjino smrt, takoj zatem sem se slišal s Charlesom Broakesom, ki mi je povedal isto.«

Elizabeth je namrščeno vzkliknila: »Tvoj slavni mobilni telefon! Zato so lahko že govorili s tabo. Nič čudnega, da nisem slišala zvoniti nobenega telefona.«

»Nicholasa in Charlesa sem prosil, naj me pokličeta na mobilca. Le zakaj bi budili celotno gospodinjstvo ob šestih zjutraj?« Zmajal je z glavo. »Tudi sam sinoči skoraj nisem spal. Vedel sem, da ne bo dolgo zdržala.«

»Domnevam, da je Nicholas na poti sem s črno skrinjico.«

»Da. Pravzaprav ima skrinjico že od petka. Maryjini ljudje so mu jo poslali v petek popoldne, da bi ti jo lahko takoj prinesel. Mislili so, da bo umrla v petek, a je šlo za lažni alarm. Danes zjutraj se je odpravil, pol ure za tem, ko je slišal novico. Prav zdaj je na poti in prosil me je, naj ti povem, da se veseli, da se nama bo pridružil pri nedeljskem kosilu.«

Prvič po več dneh se je nasmehnila. »Me veseli.«

»Tudi Sidney Payne je klical. Takoj je želel priti sem, a sem mu rekel, naj ne hodi. Ko bomo pozneje ta teden v Londonu, jih bomo poklicali. Rekel mi je, da je prejel že tri klice, torej se novica o Maryjini smrti hitro širi.« Cecil se je skremžil. »Vsi radi opravljajo, zato se pomembne novice širijo kot požar.«

Elizabeth se je nagnila naprej in z nenadno vnemo vprašala: »Koga bomo povabili na prvi sestanek?«

»Tvoj prastric Howard mora biti prisoten, pa bratranca Francis Knowles in Henry Carray. Priti bi moral še Sidney Payne in nekaj članov uprave, ki so dolgo čakali na ta dan.«

Pokimala je. »Vem, kateri so to, in komaj čakam, da jih vidim. Kaj pa tisti v podjetju, ki mi nasprotujejo?«

»Kaj pa lahko storijo?« je vprašal Cecil in zmajal z glavo. »Nič! Ne morejo izpodbijati očetove oporoke, Elizabeth. Po zakonu si edina upravičena dedinja Deravenela.«

»Lahko mi nasprotujejo, spletkarijo proti meni, mi podtikajo, me uničijo. Reci temu, kakor hočeš.« Skomignila je z rameni. »Maryjini tovariši so in nikoli jim ne bom všeč. Nikoli jim nisem bila.«

»Komu mar? Ni pomembno, če si jim všeč ali ne! Spoštovati te morajo. To je bistvenega pomena in edina stvar, ki šteje. Poskrbel bom za to, da te bodo.«

Njena sestra Mary Turner je bila mrtva. Ne, ne Mary Turner, temveč Mary Turner Alvarez, žena Philipa Alvareza, največjega tajkuna v Madridu, ki je izrabil njen denar, izčrpal njena sredstva in jo nato zapustil, da je umrla sama. Toda moški to počnejo, kajne? Izrabljajo ženske in jih nato zavržejo. Njen oče je žel vse pohvale, ko je storil prav to. Ne misli slabo o njem, se je opomnila Elizabeth. Njegova oporoka je bila tista, ki je na koncu obveljala. Bila je njegova tretja in zadnja dedinja. Zdaj je bil Deravenel njen.

Proti koncu Mary ni imela druge izbire, kot da sledi željam Harryja Turnerja, čeprav jo je pred tem sestra večkrat poskušala ogoljufati za njeno upravičeno dediščino.

 Mary je za naslednika najprej imenovala svojega nerojenega sina, neobstoječega otroka, o katerem je sanjarila in za katerega je mislila, da ga nosi v napihnjenem trebuhu. A v njem ni bilo novega življenja, temveč rak, ki ga ni bilo mogoče operirati.

Nato je sledila najbolj briljantna zamisel, kot je to imenovala Mary. Dedovati mora njen španski mož. Mar ni bil navsezadnje najbolj slaven španski poslovnež in izkušen podjetnik – kdo bi bil torej primernejši za vodenje tega starega in uspešnega podjetja?

Ko so zamisel zavrnili tisti, ki so imeli to moč, se je Mary oprijela njune sestrične Marie Stewart, ženske škotsko-francoskega rodu in vzgoje. Bila je devetdesetodstotna Francozinja in komaj kaj Angležinja. Takrat se je Cecil spraševal, kaj bi ta galska pustolovka lahko vedela o vodenju osemsto let starega trgovskega podjetja v Londonu, ki je bilo moški branik samoljubnega šovinizma. Nič, so se vsi strinjali in se čudili predrznosti Mary Turner.

Marie Stewart je dolgo trdila, da je upravičena dedinja po svoji angleški babici Margaret Turner, Harryjevi starejši sestri. Vendar je Harry predstavljal neposredno moško linijo po očetu, zato so imeli njegovi potomci, moški ali ženske, prednost pred linijo sestre Margaret.

Vse to je sledilo pravilu prvorojenca in temu, da so najstarejši sin ter njegovi potomci pravi dediči.

Zamisel Mary Turner je bila tako hitro zatrta. Uprava Deravenela ni hotela imeti nič z Marie Stewart, ki so jo iz več razlogov imeli za sovražnico. Njihovo mnenje o njej se ne bo nikoli spremenilo.

Tako je na koncu sestra Mary končno priznala njo, čeprav ne po imenu. Zdelo se je, kot da je Mary nekaj preprečevalo, da bi to storila.

A pred desetimi dnevi je eden od Maryjinih pomočnikov Elizabeth prinesel kovček. V njem so bili Turnerjevi družinski dragulji in veliko ključev bančnih trezorjev, sefov in različnih Turnerjevih nepremičnin.

Njen bistri Cecil je pripomnil: »To je njen način priznanja, Elizabeth. Na koncu bo vendarle izpolnila očetovo zadnjo voljo, boš videla. Njena dejanja so pomembnejša kot katerekoli besede, ki bi jih izrekla.«

A zakaj sestra ni mogla izgovoriti njenega imena? Zakaj ni mogla reči: »Moja sestra, moja dedinja Elizabeth Turner?« Zakaj je samo zamomljala nekaj o upravičenem dediču Harryja Turnerja?

Ker te je sovražila, je zdaj pomislila Elizabeth, in ni prenesla misli, da boš zasedla njeno mesto. Pozabi na to, pozabi na to, ji je govoril tih glas v glavi in trudila se je odriniti te misli. Je to sedaj pomembno? Mary Turner Alvarez je mrtva. Ona, Elizabeth Turner Deravenel, je živa in zdrava in postala bo direktorica Deravenela. Zdaj je bilo vse njeno. Podjetje, hiše, dragulji, moč in bogastvo. To je hotela. Kdo pa ne bi? Poleg tega je imela pravico do vsega tega. Bila je Deravenelova in Turnerjeva.

Bila je Harryjeva deklica in povsem mu je bila podobna. Mary sploh ni bila podobna Harryju. Vrgla se je po svoji španski materi, a bila je veliko nižja od Catherine, nekoliko čokata in niti pol tako lepa.

Ko je šla čez spalnico, je Elizabeth odprla vrata omare in izvlekla kovček, ki ji ga je poslala Mary, ter ga odnesla k postelji. Ključ je našla v predalu pisalne mize. Odprla je kovček, pobrskala po njem ter pogledala nekaj usnjenih mošenj, na katerih so bile našite srebrne ploščice z vgraviranimi imeni. Na eni je pisalo ‚Waverley Court, Kent‘, na drugi ‚Ravenscar, Jorkšir‘, na tretji ‚hiša v Chelsea‘; in vse so bile polne ključev. Potem so bile tam še mošnje za bančne trezorje pri Couttsu, Westminstrski banki in zavarovalniški hiši Lloyd‘s ter ključi za te trezorje.

978-961-6837-42-2 https://www.cangura.com/media/catalog/product/cache/1/small_image/b0c758deab8348667aa0ba244803f14b/z/a/zadnja_deravenelova.jpg 978-961-6837-42-2
5 EUR 2020-10-02 Zaloga: Na zalogi
-75%

Zadnja Deravenelova

Zadnja Deravenelova Barbara Taylor Bradford

Cangura zlatnik Z nakupom boste pridobili 25 zlatnikov = 0,25 €.
Elizabeth je najmlajša direktorica v podjetju, ki ga vodi. Obkrožajo jo govorice in izdajalci in zaveda se, da bi mnogi radi uničili podjetje – in njo z njim. Obkoljena s sovražniki se znajde na razpotju, odločitev bo morala sprejeti s pametjo in srcem in odločala bo o njeni usodi. Škandal omadežuje edinega moškega, ki ga je kdaj ljubila, in Elizabeth se zave, da bo imel njen naslednji korak lahko smrtonosne in končne posledice … 

Vroča cena: 5,00 €

Prihranek: 14,95 € (75%)

Redna cena: 19,95 €

Podrobnosti artikla Zadnja Deravenelova

ISBN 978-961-6837-42-2
Leto izdaje 2011
Število strani 392
Dimenzije Ne
Vezava Mehka vezava
Izdal Anu Elara
Avtor Barbara Taylor Bradford

O avtorju Zadnja Deravenelova

Napišite svoj komentar

Povprečna ocena
5
(0)
4
(0)
3
(0)
2
(0)
1
(0)
Vaša ocena
Cangura zlatnik Pridobite 100 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo).