Zakrinkani trubadur

V knjigo Zakrinkani trubadur je uvrščen izbor iz Bartolove tehtnejše esejistike in publicistike. Nastala je zvečine v 30. letih in je bila objavljena največ v reviji Modra ptica; manjši del pa je Bartol v 50. letih tiskal v tržaških Razgledih. Njegovi eseji in članki se ukvarjajo z biologijo, eksperimentalno psihologijo, psihoanalizo, fenomenološko filozofijo, etiko in estetiko; z dognanji teh ved se je Bartol pogumno lotil tudi svetovne literature (npr. Fausta) ter njenih mojstrskih predstavnikov (Goetheja, Dostojevskega, Poeja). Tudi slovensko književnost je razčlenjeval po vzoru svetovne; slejkoprej je cenil njeno univerzalnost (»svetovnost«), izvirnost (»izumiteljnost«), individualizem (»legendotvornost«) in zgodovinski čut velikega ustvarjalca (»ženijalnost«). Bartol je take lastnosti neskromno pripisoval tudi sebi – in današnje zanimanje za njegovo delo in osebnost ga v tem potrjuje...