Zapuščam te - Priročnik za odhajajoče

Zapuščam te

Predgovor

»Pišem priročnik o ločitvi.«

»Pa saj jih je vendar že na tisoče.«

»Toda ne za odhajajoče.«

»Za koga?«

»Za tiste, ki se odločijo končati zvezo.«

»Za moške in ženske?«

»Tu ne delam nobenih razlik.«

»Pa ti sploh želijo takšen priročnik? Ali ga sploh potrebujejo?«

Seveda ga. V nasprotju z razširjenim mnenjem ob ločitvi trpita oba partnerja; zapuščeni, pa tudi tisti, ki začutijo željo po koncu razmerja.

Sandra Lüpkes

Z dialogi, kot je zgornji, sem se pri svojem delu srečala več kot le enkrat.

Vsakič mi je bilo jasno, na kako malo razumevanja naletijo tisti, ki se odločijo končati zvezo – in kako pomembna je torej ta knjiga.

Kljub temu je njen nastanek spremljalo nemalo težav, ki so morda tudi razlog za to, da ideja o pisanju podobnega priročnika ni obrodila sadov že veliko prej.

Na prvo težavo naletimo že pri iskanju pravega izraza za obravnavano skupino. Kako naj jih imenujemo? Odhajajoči? Pobudniki ločitve? Tisti ali tista, ki odhaja?

Ob tem se takoj soočimo še z iskanjem ustrezne ženske ali moške oblike.

Svoje partnerje zapuščajo tako moški kot tudi ženske, tako da so naslednje strani v pomoč enim in drugim.

Toda če bi v vsakem stavku dosledno spoštovala poimenovanje po spolu, bi bila knjiga zagotovo debelejša za trideset strani in tako tudi dražja.

Nevtralno uporabo izraza v večinoma obliki moškega spola torej vzemite zgolj kot prijazen varčevalni ukrep.

Naslednjo težavo predstavlja dejstvo, da se z mislimi o ločitvi spopadamo skrivaj in sramežljivo.

Ta knjiga ni nekaj, kar bi zvečer brali na družinski zofi ali celo v zakonski postelji, tik preden zaspimo.

Verjetno bo tudi le redko ugledala dnevno svetlobo in se bo brala v raznih skritih kotičkih.

Kljub temu mora biti njena vsebina prepoznavna že na policah knjigarn – naslov in platnica morata pritegniti pozornost in kupcu, ki v iskanju pomoči zaide na oddelek strokovne literature, že na prvi pogled izdati tematiko knjige.

In še moj nasvet: na svojih knjižnih policah poiščite knjigo z zaščitnim ovitkom – najbolje o temi, za katero ste prepričani, da partnerja niti malo ne zanima – in tega namestite okoli te knjige.

Zelo resen je tudi tretji problem: raziskovanje.

Ljudi, ki so zapustili partnerja ali so razmišljali, da bi naredili ta korak, sem iskala po spletu, v različnih skupinah za samopomoč in posvetovalnicah.

Na srečo sem našla nekaj posameznikov, ki so bili pripravljeni spregovoriti o svojih izkušnjah in izpolniti pripravljen vprašalnik.

Rezultati te ankete se na nekaterih mestih v knjigi pojavijo kot informativni podatki v odstotkih.

Te številke ne predstavljajo splošne statistične vrednosti in temeljijo na izjavah sedemindvajsetih prostovoljcev, ki so bili pripravljeni izpolniti mojo anketo.

Vse osebe so stare med 25 in 55 let in imajo za seboj dolgoletno razmerje, ki so ga končali pred kratkim ali že pred nekaj časa.

Anketo je izpolnilo več žensk kot moških (19 proti 8). Verjetno iz razloga, da lahko ženske mnogo bolj odprto govorijo o čustvih.

Zagotovo pa je k temu pripomoglo dejstvo, da sem tudi sama ženska.

Vznemirjenje zaradi ločitve po navadi le še poglobi globoko zakoreninjeno nezaupanje do nasprotnega spola.

Seveda bi se lahko na spletni forum vtihotapila tudi pod moškim psevdonimom, toda ko želimo ljudi pripraviti do tega, da pripovedujejo svojo – pogosto bolečo – zgodbo, takšni triki gotovo ne pripomorejo k zaupanju.

Iz tega razloga boste v knjigi tudi pri navajanju primerov našli več ženskih kot moških usod. In res samo iz tega razloga.

Resnične zgodbe, ki tematsko ustrezajo posameznemu poglavju, niso ravno spektakularne, zato pa so toliko bolj pristne.

Pokazale naj bi predvsem naslednje: niste edini človek na svetu, ki se mora boriti s temi dvomi in strahovi, z vestjo in jezo.

In videti je, da so vsi, ki imajo za seboj izkušnjo ločitve, to tudi preživeli.

Tudi jaz.

Ideja za to knjigo je nastala, ko sem sama potrebovala nasvet. Po enajstih letih zakona sem se znašla na prelomnici, nisem pa imela niti najmanjšega pojma, kako naj se lotim zadeve. Ko sem napisala zadnje vrstice, sem bila že nekaj časa razvezana in brez določenih iluzij, vendar bogatejša za kar nekaj izkušenj.

Lagala bi, če bi trdila, da sem bila kos svoji ločitvi.

Toda če moja osebna zgodba – skupaj s strokovnimi mnenji in izkušnjami drugih – lahko pripomore k nastanku knjige, ki lahko pomaga ljudem v podobnem položaju, je bila vredna napak in nizkih udarcev.