X

Zasukane štorije - Zbirka Prišleki

 
Junakinja ene od zgodb Veronike Simoniti imenuje ovire, ki jih v življenju ni premagala, slepe pregrade. Tudi preostali liki se nenehno srečujejo z ovirami in jih bolj ali manj uspešno premagujejo, vsi pa imajo v očeh hrepenenje, ta brezdanji pojem, ki jih dela nemirne, nekonvencionalne, zaljubljene v življenje, včasih pa jih tudi pahne v pogubo. Skupna poteza Veronikinih zgodb je prepoznavanje drugačnosti, vzpostavljene bodisi v razliki med moškim in žensko bodisi v razliki med kulturami ali v drugačnosti posameznika v odnosu do njegovega okolja. Pred očmi imam like, kot so priznani pesnik Miler, samozadostno zazrt v svoj makrokozmos, slikar, ki neprenehoma izziva rob, čez katerega naposled pahne svojega sina, k religiji nagnjeni študent, ki se ni ločil od sveta, ampak se je svet ločil od njega, pa tudi na smrt bolna ženska, ki se, pomirjena s svetom, odpravlja na svoje zadnje potovanje, za katero si prvič v življenju zares hoče vzeti čas. Vsi ti in še mnogi drugi Veronikini liki so po svoje drugačni, izjemni, pa ne samo takrat, ko preskakujejo svoje pregrade, temveč tudi takrat, ko jih vleče v neznano temino. Drug z drugim le redko najdejo harmonijo, pa tudi ko navežejo globlji stik, jih po navadi loči usoda ali dejstvo, da so kulturno, zgodovinsko ali miselno na drugem bregu. In ravno zaradi te medsebojne napetosti so zanimivi. Avtorica jih zapleta v situacije z neznosno lahkostjo pripovedovanja, ponazorjeno v eni od zgodb, v kateri si študentje pod vodstvom mentorja izmišljajo konec treh anekdot, za katere se na koncu izkaže, da niso resnične. Njene zgodbe izpričujejo fluidno in neulovljivo realnost, ki se razpira v mnogih razsežnostih, od mitoloških vzporednic, ki jih nevsiljivo vpleta v dogajanje, do gledaliških ali literarnih motivov, s katerimi se liki na svojevrsten način identificirajo. Vendar to ne pomeni, da zgodbe zapuščajo realnost, saj pravzaprav izhajajo iz nje in ji do konca sledijo, to pa jim daje pridih usodnosti. Zato je dimenzija časa v tem literarnem delu tako pomembna in večkrat tematizirana. Če hitimo, nimamo časa za nostalgijo, da o ljubezni niti ne govorimo, pravi kapitan najhitrejše ladje najhitrejšemu vozniku na svetu. In tudi ni čudno, da nekateri liki zbežijo v idilično pokrajino, da bi se približali blaženemu občutku brezčasja. Z vidika časa je življenje za Veroniko bodisi prerokba bodisi nostalgija, vmes pa je neulovljiva, samo potujoča sedanjost. In iz oči likov preseva hrepenenje, ki presega usojenost in dela Veronikine zgodbe človeške, kompleksne in polne primarnega erosa. (Vid Sagadin)
Dodaj na seznam želja
Junakinja ene od zgodb Veronike Simoniti imenuje ovire, ki jih v življenju ni premagala, slepe pregrade. Tudi preostali liki se nenehno srečujejo z ovirami in jih bolj ali manj uspešno premagujejo, vsi pa imajo v očeh hrepenenje, ta brezdanji pojem, ki jih dela nemirne, nekonvencionalne, zaljubljene v življenje, včasih pa jih tudi pahne v pogubo. Skupna poteza Veronikinih zgodb je prepoznavanje drugačnosti, vzpostavljene bodisi v razliki med moškim in žensko bodisi v razliki med kulturami ali v drugačnosti posameznika v odnosu do njegovega okolja. Pred očmi imam like, kot so priznani pesnik Miler, samozadostno zazrt v svoj makrokozmos, slikar, ki neprenehoma izziva rob, čez katerega naposled pahne svojega sina, k religiji nagnjeni študent, ki se ni ločil od sveta, ampak se je svet ločil od njega, pa tudi na smrt bolna ženska, ki se, pomirjena s svetom, odpravlja na svoje zadnje potovanje, za katero si prvič v življenju zares hoče vzeti čas. Vsi ti in še mnogi drugi Veronikini liki so po svoje drugačni, izjemni, pa ne samo takrat, ko preskakujejo svoje pregrade, temveč tudi takrat, ko jih vleče v neznano temino. Drug z drugim le redko najdejo harmonijo, pa tudi ko navežejo globlji stik, jih po navadi loči usoda ali dejstvo, da so kulturno, zgodovinsko ali miselno na drugem bregu. In ravno zaradi te medsebojne napetosti so zanimivi. Avtorica jih zapleta v situacije z neznosno lahkostjo pripovedovanja, ponazorjeno v eni od zgodb, v kateri si študentje pod vodstvom mentorja izmišljajo konec treh anekdot, za katere se na koncu izkaže, da niso resnične. Njene zgodbe izpričujejo fluidno in neulovljivo realnost, ki se razpira v mnogih razsežnostih, od mitoloških vzporednic, ki jih nevsiljivo vpleta v dogajanje, do gledaliških ali literarnih motivov, s katerimi se liki na svojevrsten način identificirajo. Vendar to ne pomeni, da zgodbe zapuščajo realnost, saj pravzaprav izhajajo iz nje in ji do konca sledijo, to pa jim daje pridih usodnosti. Zato je dimenzija časa v tem literarnem delu tako pomembna in večkrat tematizirana. Če hitimo, nimamo časa za nostalgijo, da o ljubezni niti ne govorimo, pravi kapitan najhitrejše ladje najhitrejšemu vozniku na svetu. In tudi ni čudno, da nekateri liki zbežijo v idilično pokrajino, da bi se približali blaženemu občutku brezčasja. Z vidika časa je življenje za Veroniko bodisi prerokba bodisi nostalgija, vmes pa je neulovljiva, samo potujoča sedanjost. In iz oči likov preseva hrepenenje, ki presega usojenost in dela Veronikine zgodbe človeške, kompleksne in polne primarnega erosa. (Vid Sagadin)
Več informacij
Is Featured Ne
ISBN 961-6098-71-3
Leto izdaje 2005
Število strani 136
Dimenzije 14,3 x 20,0
Izdal LUD Šerpa
Avtor Veronika Simoniti
Napišite vaše lastno mnenje
Pregledujete:Zasukane štorije - Zbirka Prišleki
Vaša ocena
Back to Top
Sorodni izdelki

Zasukane štorije - Zbirka Prišleki

Cena 12,10 €