Zgubljeni koraki

Srečanja, razhajanja, privrženosti, odhodi … pričakovanje nečesa (še) nedoglednega in poslavljanje od minulega, odživetega, so prepoznavna rdeča nit Bretonovih sestavkov, ki so nastajali v času, ko je njihov avtor opuščal študij medicine in se zapletal v mreže literature in umetnosti nasploh, pa naj je besedi (in kar je za njima) še tako preziral in se jima tudi posmehoval.

Bili so dnevi vročične, v škandaloznosti opijajoče se dadaistične dejavnosti, ki je na pogoriščih vrednot prve svetovne vojne zanikovala vse, tudi sámo sebe, in potem oster odmik od nje, zazrtost vase, v nezavedno in njegove avtomatizme. In bili so dnevi pritrjevanja redkim »prednikom« (Lautréamont, Apollinaire, Jarry in še posebej Jacques Vaché) in iskanja sorodnih duš ne le med tistimi, ki so preizkušali novi vonj besed (Soupault, Éluard, Aragon, Desnos), ampak tudi med onimi, ki so z drugačnimi energijami mešali barve in razpenjali platna. In vse v izbrušenem, skrbno izmojstrenem jeziku, ki se ne brani vznesenosti in tudi ne sarkazma in kjer se nemalokdaj zalesketa poetični aforizem antologijskih izmer.