IZ KNJIGE: 

»Zombijski filmi so idealne alegorije sveta, v katerem je kapital požrl vso empatijo, solidarnost, kooperativnost, pravno državo, demokracijo in človekove pravice.«

»Zombiji so transfiguracije neoliberalnih perverzij – globalizacije, liberalizacije, deregulacije, privatizacije, marketizacije, fleksibilizacije, financializacije, dividendizacije, deindustrializacije, offshoringa, outsourcinga. Ko je leta 2008 izbruhnila huda finančno-gospodarska kriza, so bile neoliberalne politike obsojene na smrt – kriza je bila posledica neoliberalnih politik. Kriza ni bila nepričakovana in nepredvidljiva, ne, ni bila Talebov »črni labod«, ki ga je nemogoče napovedati in predvideti, ampak je bila zombi, ki je, pravi Chris Harman, zrasla in bušnila iz samega kapitalizma, v katerem se krize itak ciklično vračajo, kot zombiji. Nikoli ne umrejo – vedno ponovno vstanejo. Vedno so nemrtve.«

»To je največja krutost življenja. Najprej ti da možnost, da okusiš mladost in vitalnost, potem pa si priča svojemu lastnemu razpadanju.«