Odkar je Planck v zgodnjem dvajsetem stoletju ponudil svoje enačbe kvantne fizike, so se razvile številne teorije in izvedli številni eksperimenti, za katere se zdi, da so natančno potrdili njegova opazovanja. 

Na najbolj neznatnih ravneh vesolja se atomi in subatomski delci tudi v resnici vedejo, kot da so povezani. Problem je v tem, da znanstveniki ne vedo, kako oziroma če ima takšno vedênje, ki ga opazujejo na tako neznatnih ravneh, sploh kakršen koli pomen za večje resničnosti našega vsakodnevnega življenja. Če jih ima, potem odkritja pričajo, da bodo osupljive tehnologije, ki jih najdemo v znanstveni fantastiki, kmalu postale resničnost našega sveta!

Fiziki iz Nemčije, Kitajske in Avstrije so tako nedavno kot leta 2004 objavili poročilo, ki spominja bolj na fantazijo kot pa na znanstveni eksperiment. V publikaciji Nature so poročali o prvih dokumentiranih eksperimentih, ki zadevajo določen način teleportacije kvantnih informacij (ang. open-destination teleportation) oziroma, natančneje, odpošiljanja kvantnih informacij o nekem delcu (njegovo energijsko shemo) na različna mesta ob istem času.  Z drugimi besedami je celoten proces podoben »faksiranju dokumenta, med procesom pa se uniči izvirnik.« 

Nekateri drugi eksperimenti so prikazali podobne izjemne dogodke, ki zvenijo prav tako neverjetno, kot na primer »izsevanje« delcev iz enega mesta na drugo in bilokacijo. Morda se raziskave zdijo različne med seboj, vendar imajo skupni imenovalec, ki namiguje na še celo bolj neverjetno zgodbo. Da bi ti eksperimenti potekali, kot tudi so, mora obstaja nek medij oziroma, z drugimi besedami, nekaj, skozi kar se bodo delci lahko gibali. Prav tu pa se skriva morda največja skrivnost modernega obdobja, saj konvencionalna fizika trdi, da takšen medij ne obstaja.

Leta 1997 so znanstvene publikacije po vsem svetu objavljale rezultate nečesa, za kar tradicionalni fiziki pravijo, da se sploh ne bi smelo zgoditi. O tem je poročalo več kot 3400 novinarjev, vzgojiteljev, znanstvenikov in inženirjev v več kot štiridesetih državah, preizkus pa so izvedli na Ženevski univerzi v Švici. Naredili so eksperiment na snovi, iz katerega je sestavljen naš svet – torej na delcih svetlobe imenovanih fotoni -, rezultati pa še danes majejo temelje konvencionalne modrosti. 

Znanstveniki so namreč ločili posamezen foton na dva ločena delca ter tako ustvarili »dvojčka« z identičnimi lastnosti. Nato so s pomočjo opreme, ki so jo razvili posebej za ta eksperiment, izstrelili oba delca v nasprotni smeri. Fotona dvojčka (ang. twin photons) sta se nahajala v posebno oblikovani komori z dvema potema iz optičnih vlaken (podobne tistim, ki prenašajo telefonske pogovore). Poti sta se iz komore raztezali v nasprotne smeri, in sicer do razdalje približno enajstih kilometrov. V času, ko sta torej fotona dvojčka dosegla svoj cilj, ju je ločevalo dobrih dvaindvajset kilometrov. Na koncu poti pa sta bila dvojčka prisiljena »izbrati« med dvema običajnima potema, ki sta bili povsem identični.

Ta eksperiment je zanimiv zato, ker ko sta fotona dvojčka dosegla mesto, kjer sta se morala odločiti za eno ali drugo pot, sta oba sprejela natanko isto odločitev in vsakokrat potovala po isti poti. Brez kakršne koli izjeme so bili rezultati ob vsakem izvajanju enaki.

Četudi konvencionalna modrost trdi, da sta fotona dvojčka ločena in se med seboj ne sporazumevata, se vedeta, kot da sta še vedno povezana! Fiziki so to skrivnostno vez poimenovani kvantna prepletenost (ang. quantum entanglement). Vodja projekta Nicholas Gisin je pojasnil: »Osupljivo je, da prepletena fotona oblikujeta en in isti objekt. Vendar kljub temu, da so fotoni dvojčki geografsko gledano ločeni: če spremenimo enega, bo tudi drugi foton avtomatično podvržen isti spremembi.« 

Iz zgodovine tradicionalne fizike ne obstaja prav nič, kar bi pojasnjevalo rezultate zgornjega eksperimenta. Kljub temu pa ta pojav vidimo znova in znova v eksperimentih, kot je denimo eksperiment Gisina. Dr. Raymond Chiao iz kalifornijske univerze v Berkeleyju nadaljnje opredeljuje rezultate ženevskega eksperimenta kot »eno najglobljih skrivnosti kvantne mehanike«. Te povezave predstavljajo naravna dejstva, ki jih dokazujejo eksperimenti, vendar bi jih racionalno le stežka opisali.« 

Razlog, zakaj so te preiskave pomembne za nas, se skriva v tem, da nas konvencionalna modrost skuša prepričati, da se fotoni nikakor ne morejo sporazumevati med seboj: njihove izbire so neodvisne in medsebojno nepovezane. Naše prepričanje je torej bilo, da kadar so fizični objekti na tem svetu ločeni, so zares ločeni v vsakem pomenu te besede. Vendar nam fotoni prikazujejo nekaj povsem drugega.

Albert Einstein je takšno vrsto fenomena komentiral že dolgo pred tem, preden so leta 1997 zgornji eksperiment pravzaprav izvedli. Možnost tovrstnih rezultatov je označil za »fantomsko delovanje na daljavo« (ang. spooky action at a distance). Današnji znanstveniki so prepričani, da so ti nekonvencionalni rezultati odraz lastnosti, ki se pojavljajo zgolj v kvantnem svetu in jih zato pojmujejo kot »kvantna čudnost« (ang. quantum weirdness).

Povezava med fotonoma je bila tako celovita, da se je zdela istočasna. Ko se to vez enkrat prepoznali na majhni ravni fotonov, so isti fenomen sčasoma odkrili tudi na drugih mestih v naravi in celo v galaksijah, ki so med seboj ločene več svetlobnih let. »Načeloma ne bi smelo biti razlike, če korelacija med fotoni dvojčki nastopi, ko sta delca ločena nekaj metrov ali pa ju razmejuje celotno vesolje,« pravi Gisin. Zakaj? Kaj povezuje dva delca svetlobe ali dve galaksiji do te mere, da sprememba pri prvem nemudoma nastopi tudi pri drugem? Lahko iz tega morda razberemo kaj o delovanju sveta, kar smo v preteklih eksperimentih morda spregledali?

Da bi lahko odgovorili na tovrstna vprašanja, moramo najprej razumeti, odkod prihaja božanska matrika. Za to moramo napraviti korak nazaj – precej nazaj – do trenutka, ki ga zahodni znanstveniki pojmujejo kot začetek vsega … oziroma vsaj vesolja, kot ga poznamo dandanes.

Izvor matrike

Predstavniki osrednje fizikalne struje dandanes verjamejo, da se je naše vesolje pričelo nekje med trinajst in dvajset milijardami let nazaj, in sicer z ogromno eksplozijo, ki ni bila podobna ničemur pred njo ali po njej. Četudi obstajajo nasprotujoče si teorije o natančnem času in ali je bila ena sama eksplozija ali jih je bilo več, so si znanstveniki enotni, da se je naše vesolje pričelo z ogromnim sproščanjem energije dolgo časa nazaj. Leta 1951 si je britanski astronom Fred Hoyle izmislil termin za to nepredstavljivo eksplozijo, ki ga uporabljamo še dandanes: poimenoval jo je namreč big bang, veliki pok.

Raziskovalci so izračunali, da je bilo celotno vesolje samo delček sekunde pred veliki pokom precej, precej manjše, kot je danes. Po računalniških modelih naj bi bilo pravzaprav tako majhno, da je bilo tesno zgoščeno v eno samo majceno kroglo. Ker ni vključevala »praznega« prostora, ki ga dandanes vidimo v vesolju, velja, da je omenjena kroglica zavzemalo približno enako velikost kot eno samo grahovo zrno!

Vendar četudi je bila kroglica drobcena, vsekakor ni bila hladna. Raznovrstni modeli predpostavljajo, da je temperatura znotraj kompaktnega prostora znašala nepredstavljivih 18 milijard milijonov milijonov milijonov stopinj Fahrenheit, torej večkratno temperaturo, kot jo ima današnje Sonce. Simulacije nam pokažejo, da se je v delčkih sekunde, ki so sledile velikemu poku, temperatura spustila na »osvežujočih« 18 milijard stopinj ali nekaj podobnega, rojstvo našega vesolja pa je že steklo.

Medtem ko je eksplozija velikega toka razparala praznoto obstoječe praznine, to ni počela zgolj z vročino in svetlobo, kot bi ju pričakovali. Nepričakovano je silila naprej kot vzorec energije, ki je postal nekakšen model za vse, kar obstaja sedaj in kar sploh lahko obstaja. Ta vzorec je tematika starodavnih mitov, brezčasnega izročila in mistične modrosti. Budistične Sutre so ga označile za »mrežo« boga Indre, Hopiji so ga poimenovali »splet« stare mame Pajka, vsekakor pa odmev tega vzorca odzvanja še danes.

Ta mreža oziroma splet energije se še naprej širi skozi kozmos kot kvantna esenca vseh stvari, vključno z nami in našo okolico. To je energija, ki kot božanska matrika povezuje naša življenja. Ta esenca se prav tako vede kot večdimenzionalno ogledalo, ki nam odseva vse, kar ustvarimo v naših čustvih in prepričanjih, in sicer kot naš svet. (Glej tretji del pričujoče knjige.)

Kako smo lahko tako zelo prepričani, da je vse v vesolju zares povezano? Da bi odgovorili na to vprašanje, se vrnimo k velikemu poku in že omenjenem eksperimentu, ki so ga izvedli na Ženevski univerzi. Morda se res zdi, da sta pojava različna drug od drugega, vendar obstaja komajda opazna podobnost: povezava, ki jo preučujemo, obstaja med dvema stvarema, ki sta bila nekoč fizično povezani. V primeru eksperimenta je ločitev enega samega fotona na dva identična delca ustvarila fotona dvojčka, to pa so naredili zato, da bi bila enaka v vseh pogledih. Dejstvo, da so bili fotoni in delci velikega poka nekoč fizično del drug drugega, je obenem ključ do njihove povezanosti. Zdi se, da ko je neka stvar enkrat povezana, ostane za vedno povezana, četudi ostane fizično povezana še naprej ali ne.

Ključ št. 4: Ko je enkrat nekaj povezano, za vedno ostane povezano, ne glede na to, ali ostane še naprej fizično povezano ali ne.

Prav to pa v naši razpravi predstavlja ključ do enega res pomembnega in pogostokrat spregledanega razloga. Naše vesolje se nam dandanes resda zdi ogromno in četudi je potrebno milijarde svetlobnih let, da sijaj najbolj oddaljenih zvezd doseže naše oči, je bila nekoč vsa materija v vesolju stisnjena v izjemno majhen prostor. V tem nepredstavljivem stisnjenem stanju je bilo vse fizično povezano. Ko je energija velika poka povzročila širjenje našega vesolja, so delci materije postali čedalje bolj ločeni zaradi čedalje večjega in večjega prostora.

Eksperimenti dokazujejo, da ko sta dve stvari enkrat povezani, ostaneta povezani za vekomaj, ne glede na to, koliko prostora ju razmejuje. Vsekakor lahko verjamemo, da prepleteno stanje, ki povezuje delce, ki so dandanes ločeni, velja tudi za vso snov našega vesolja, ki je bila povezana pred velikim pokom. Tehnično gledano je torej vse, kar je bilo strnjeno v naš kozmos, ki je pred trinajstimi do dvajsetimi milijardi let zavzemal velikost graha, še vedno povezano! In energija, ki skrbi za povezovanje, je to, kar je Planck opisal kot »matrika« oziroma pravzrok vsega.

Dandanes je moderna znanost izboljšala naše razumevanje Planckove matrike, saj jo opisuje kot obliko energije, ki je bila vsepovsod in je bila vedno prisotna vse od začetka časa z velikim pokom. Obstoj tega polja predpostavlja tri načela, ki imajo neposreden vpliv na način, kako živimo, kaj vse počnemo, kar verjamemo in celo na to, kako se počutimo vsak dan našega življenja. Seveda te ideje neposredno nasprotujejo številnim uveljavljenim prepričanjem tako znanosti kot tudi duhovnosti, vendar obenem natančno ta načela odpirajo vrata k ohrabrujočemu načinu, ki afirmira življenje, kako vidimo naš svet in kako živimo svoja življenja: 

1. Prvo načelo trdi, da so vse stvari povezane zaradi tega, ker vse obstaja znotraj božanske matrike. Če je to res, ima to, kar naredimo v enem delu našega življenja, posledice in vpliv na druge dele.

2. Drugo načelo predpostavlja, da je božanska matrika holografska – kar pomeni, da vsak del polja vsebuje vse v polju. Velja, da je tudi zavest sama holografska, kar vodi k prepričanju, da na primer molitev, ki jo izrečemo v svojih dnevnih sobah, že obstaja pri naših ljubljenih in na mestu, kamor je namenjena. Z drugimi besedami nam ni potrebno odpošiljati svojih molitev kamor koli, saj že vsepovsod obstajajo.

3. Tretje načelo pravi, da so preteklost, sedanjost in prihodnost tesno povezane. Matrika deluje kot zbiralnik, ki vsebuje čas, ter je odgovorna za nepretrganost med izbirami naše sedanjosti in izkustvi naše prihodnosti.

Ne glede na to, kako jo poimenujemo ali kako jo opredeljujeta znanost ali vera, je povsem jasno, da nekaj obstaja – sila, polje, prisotnost -, velika »mreža«, ki nas povezuje drug z drugim, z našim svetom in z višjo močjo.

Če lahko resnično doumemo, kaj nam zgornja tri načela povejo o našem odnosu drug do drugega, do vesolja in do nas samih, potem bodo dogodki naših življenj prevzeli povsem nov pomen. Postanemo udeleženci in ne žrtve sil, ki jih ne moremo videti in jih ne razumemo. Ko se nahajamo na takšnem mestu, se lahko naše prejemanje moči zares prične.