Cepiti se ali umreti

Cepiva veljajo za velik ponos sodobne medicine, medicinski čudež in eno največjih odkritij na področju skrbi za zdravje, kljub temu da so postopek vakcinacije uporabljali že pred tisoči let. Zaradi cepiv naj bi končno premagali mnoge nalezljive bolezni in tako rešili milijone življenj. Kaj pa, če so te bolezni skoraj izginile še pred cepljenjem? Cepiva so hkrati največja dogma farmacevtske medicine, o resničnosti katere se ne sme niti podvomiti. Zakaj le?

Politična in medicinska oblast zatrjujeta, da je cepljenje nujen in upravičen ukrep, ki ga morajo, če je treba, tudi prisilno izvajati, da zagotovijo zdravstveno varnost skupnosti. Zagotavljajo hkrati, da so cepiva varna in neškodljiva, redki in občasni stranski pojavi so pač cena, ki jo s svojim zdravjem in življenjem plača kakšen posameznik, da bi bili zaščiteni vsi drugi.

Inštitut za varovanje zdravja RS je nekoč zapisal: “Le malokateri poseg v medicini je kronan s tako velikimi uspehi kot cepljenje, saj sta se zaradi njega zelo zmanjšali obolevnost in smrtnost zaradi mnogih nalezljivih bolezni. Številne epidemije, na primer črnih koz, kuge, tuberkuloze, davice, otroške paralize, ki so zaznamovale zgodovino in vplivale na razvoj človeštva, nas spomnijo na pomen obvladovanja nalezljivih bolezni s cepljenjem. 

Pred uvedbo cepljenja so otroci množično zbolevali in umirali za nalezljivimi boleznimi, temu pa se danes lahko izognemo že s preprostim obiskom v ambulanti. Milijoni otrok po svetu so zato bolj zdravi in varni pred okužbami z različnimi nevarnimi nalezljivimi boleznimi.”

Z nenehnim ponavljanjem istih trditev (mantra) v vseh državah, so dosegli, da se pravzaprav nihče več ne sprašuje po dokazih o učinkovitosti in s tem tudi ne o potrebnosti cepljenja. To je postala medicinska dogma in vsi tisti, ki imajo glede tega kakršnekoli pomisleke, so označeni kot ljudje, ki ogrožajo zdravje mnogih in težko pridobljeno kolektivno in osebno imunost. V najboljšem primeru so označeni kot paraziti, ki bi brez lastnega tveganja, participirali pri kolektivni imunizaciji. V javnosti se ob veliki podpori medijev ustvarja vtis, da gre za spopad laikov, ki naj bi bili brezskrbni starši in neodgovorni državljani, in medicinskih strokovnjakov, ki naj bi jih, bolj kot nas, skrbelo naše zdravje in splošno družbeno dobro. Treba je opozoriti, da niso redki znanstveniki in zdravniki, ki z obilico dokazov trdijo drugače, a jih nihče ne jemlje resno: nekateri so končali na sodišču, drugi so doživeli osebno in poklicno degradacijo, kritični intelektualci in zaskrbljeni državljani pa naj ne bi smeli ničesar reči, ker smo medicinski laiki in smo lahko le nemočni pacienti. 

Cepiva niso izkoreninila bolezni

Za sedanje razumevanje pomena cepiv je treba ponovno pogledati podatke o domnevnem izkoreninjanju nalezljivih bolezni z uvedbo obveznega cepljenja. Natančen pregled javno dostopnih statističnih podatkov, katerih verodostojnosti nihče ni oporekal, v treh velikih državah, ki so vodile natančno statistiko, Anglija in Wales, Združene države Amerike in Avstralija, kaže, da uvedba cepljenja ni bistveno, po nekaterih avtorjih sploh nič prispevala k zmanjšanju stopnje obolevnosti ali umrljivosti. Že pred uvedbo obveznega množičnega cepljenja se je umrljivost v teh državah zmanjšala zaradi tuberkuloze dihal za 61 do 77 odstotkov, davice za 65 do 96 odstotkov, oslovskega kašlja za 86 do 94 odstotkov, tetanusa za 80 do 90 odstotkov, otroške paralize za 88 do 89 odstotkov, ošpic za več kot 98 odstotkov, zaradi rdečk in mumpsa pa za 97 odstotkov. Umrljivost v Angliji zaradi hepatitisa B se je po uvedbi cepljenja celo za malenkost dvignila.


Kako lahko na podlagi teh podatkov še trdimo, da se predvsem cepljenju lahko zahvalimo, ker množično ne umiramo, in da smo dosegli sedanji družbeni razvoj. Mnogi znanstveniki (ne laiki) trdijo, da tudi nadaljnji upad umrljivosti ni zasluga cepljenja, temveč izboljšanja higienskih razmer in življenjskega standarda, predvsem prehrane. Pravico imamo vedeti, na katerih dokazih so sprejeti predpisi o obveznem cepljenju in ali bi takratni dokazi prenesli ponovne preizkuse po sedanjih standardih testiranja. Če obstajajo verodostojne randomizirane, dvojno slepe študije o učinkovitosti številnih cepiv, zakaj niso javno objavljene vse podrobnosti: kdo je naročnik, plačnik in dizajner raziskave, kdo so raziskovalci, na kakšnem vzorcu je bila raziskava opravljena, kakšni so celoviti izidi … Ali bomo kdaj izvedeli, ali je pred leti v Bosni zaradi cepljenja umrlo nekaj sto ali celo dva tisoč dojenčkov kot trdijo drugi. Zakaj so nekatera cepiva v nekaterih državah prepovedana, v drugih odobrena? Zakaj je v nekaterih državah cepljenje obvezno, v drugih pa ni? Kako je z imunizacijo dojenčkov z mlekom mater, ki niso prebolele nobenih bolezni in so bile cepljene?

Cepljenje proti HPV

Obstaja več kot 200 različnih genotipov HPV (humanega papiloma virusa), vsaj 12 jih je, ki veljajo za visoko rizične, ki lahko povzročijo spremembe celic materničnega vratu, ki v redkih primerih pripeljejo do vznika raka na materničnem vratu, cepiva pa naj bi ščitila pred dvema ali pred štirimi genotipi. Trdijo, da se vsaj polovica spolno aktivnih oseb okuži s HPV in v 90 odstotkih okužba po 8 do 12 mesecih spontano mine, pri 10 odstotkih pa se lahko razvije trajna okužba s HPV, pri teh je tveganje za razvoj hujših predrakavih sprememb in raka materničnega vratu večje. Torej od 100 deklic le pri petih obstaja možnost trajne okužbe in pri nekaterih obstaja tveganje. A za rakom na materničnem vratu najpogosteje zbolevajo ženske med 34. in 49. letom, imunizacija devetletnih deklic s cepivom traja nedokazljivih največ 9 let. Na 100.000 žensk jih zboli za rakom na materničnem vratu manj kot deset! Torej je karcinom materničnega vratu majhen medicinski problem, ki se ga da uspešneje premagovati s preventivo in tudi z zdravljenjem, kot pa za zdaj z neobveznim in brezplačnim (plačujemo pravzaprav vsi) cepljenjem, kar morda dodatno opogumi deklice za zgodnje spolne odnose, misleč, da so varne, kar posledično poveča tveganje nosečnosti, jemanja kontracepcijskih tablet itd.

Cepljenje in gripe

Ob izbruhu sezonske gripe epidemičnih razsežnosti v Angliji in ZDA na začetku tega leta so uradno sporočili iz Centra za nadzor in preprečevanje bolezni v ZDA, da je “letošnje cepivo proti gripi učinkovito v 62 odstotkih”, kar pomeni, da so od 10 cepljenih štirje neimuni, vseh 10 pa je bilo izpostavljenih zdravstvenemu tveganju zaradi cepljenja. To štejejo kot “zmeren učinek” in je primerljiv z učinkovitostjo prejšnjih cepiv, ki se giblje med 50 in 70 odstotki. Na podlagi katerih in kako oblikovanih raziskav so ugotovili, da cepiva nudijo zaščito v 62 odstotkih, nam ni znano. Za še en podatek smo prikrajšani: koliko obolelih in umrlih zaradi nalezljivih bolezni je bilo cepljenih in koliko jih ni bilo? 

Farmacevtka industrija ni zaupanja vredna. V številnih sodnih procesih proti vsem farmacevtskim velikanom jih državni tožilci in posamezniki najpogosteje obtožujejo zavajanja o učinkovitosti zdravil (cepiva imajo status zdravila), podkupovanja zdravnikov, korupcije, prikrivanja stranskih učinkov, neetičnosti, manipuliranja s podatki, prepovedanega ali zavajajočega oglaševanja, goljufivih metod trženja ipd. Ob “epidemiji” svinjske gripe so vse države kupovale in uporabljale cepiva, za katera proizvajalci niso hoteli prevzeti nikakršne odgovornosti, in so tako priznali, da so dali na tržišče nekaj, kar bo morda pomagalo ali ne pomagalo, škodovalo ali pa ne bo škodovalo … Ali je enako z drugimi cepivi? Kdo ve, zakaj smo po vsem svetu ob napovedanih epidemijah plačali milijarde evrov?
Ali ima kakšno težo izjava Dr. Anthonyja Morrisa, znanega ameriškega virologa, nekdanjega glavnega nadzornika za cepiva pri FDA: “Ni dokazov, da katerokoli doslej proizvedeno cepivo proti gripi učinkovito preprečuje ali zmanjšuje te bolezni. Njihovi proizvajalci vedo, da so nekoristna, vendar jih vseeno prodajajo.”

Pravica do (samo)odločbe

Obstaja veliko prepričljivih podatkov, ki jih znanstveniki in strokovnjaki ponujajo javnosti, da cepljenje ne zagotavlja zadostne ne osebne in ne kolektivne imunosti, je pa lahko nevarno in škodljivo.
Vsaka generacija staršev ima pravico do izvirnih podatkov o raziskavah in ni dolžna organu, ki je dovolil promet s cepivom, brezpogojno verjeti. Na spletnih straneh Instituta za varovanje zdravja je veliko napisanega v korist cepljenja, narisan je celo graf, da se je število obolelih zaradi ošpic v Sloveniji po uvedbi dvojnega cepljenja približalo ničli, in navajajo, da je podobno z drugimi boleznimi. Je res? Vsi argumentirani pomisleki o upravičenosti cepljenja so zapisani zgolj v obliki vprašanj; češ, radovedni in neuki sprašujejo, stroka pa odgovarja. Niso prikazani grafi, kaj se je dogajalo v državah, ki niso imele obveznega cepljenja, in niso navedeni podatki o učinkovitosti cepljenja v Angliji, ZDA in Avstraliji. Je že res, da so se v nekaterih državah ponovno pojavile nekatere nalezljive bolezni, ko se je zmanjšala precepljenost prebivalstva, je pa tudi res, da so se pojavile tudi v državah, kjer je bila precepljenost višja od predpostavljenih 95 odstotkov, kar naj bi zagotavljalo kolektivno zaščito, a o teh primerih nismo obveščeni. 

Svojega telesa gospodar

O cepljenju ne sme odločati zgolj farmacevtska medicina. Cepiti ali ne cepiti, sprejeti takšna ali drugačna tveganja moramo sprejeti kot zrela in odgovorna družbena skupnost in vsak posameznik zase. Sodobna medicina počasi spoznava, da je nujno uveljavljati personalizacijo zdravil in postopkov zdravljenja, pri cepljenju pa vztraja pri neselektivnem, množičnem pristopu. Že doseženi državljanski in demokratični standardi so v nasprotju s prisilnim in globalnim posegom v najobčutljivejši sistem naših teles, v naš imunski sistem. Preveč je nejasnosti, dvomov, nepreglednosti in pomislekov znanstvenikov in strokovnjakov, da bi se medicinska oblast lahko kar naprej sklicevala na višje nacionalne interese in ne postregla s prepričljivimi dokazi. Nisem vnaprejšnji nasprotnik cepljenja in nikogar ne nagovarjam proti cepljenju, poudarjam pa pravico vseh, da sprejemamo odločitve na podlagi verodostojnih in poštenih podatkov. Dokaze hočemo, ne pa zgolj farmacevtske mantre.

 

Objavljeno dne 28. 04. 2013 v reviji 7DNI.

Back to Top