Uroš Zupan (Trbovlje, 1963) je pesnik, esejist, občasno pa tudi prevajalec. Njegova dela so prevedena v številne evropske jezike. Prejel je nekaj slovenskih in tujih literarnih nagrad – navsezadnje ravno o njih govori knjiga Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost. Zupan popisuje svoje izkušnje z nagrajevanjem in nagradami, ki jih je dobil v petindvajsetih letih svojega literarnega ustvarjanja. Te izkušnje so seveda unikatne. Knjiga deluje, kot bi bila napisana v enem zamahu, kot bi bila iz enega kosa, govori ne le o ritualih nagrad in nagrajevanja, ampak avtor vzporedno, ob svoji osebni zgodbi, popisuje tudi polpreteklo zgodovino, kakor smo jo doživljali v turbulentnih letih zadnjih vzdihljajev bivše države in pa tudi pozneje, ko smo se znašli „na svojem“. Zupan je neprizanesljiv do sebe in do drugih, a nikdar ni tako brutalen kot denimo – včasih – Berhard. Stavi na tišje in bolj prefinjene tone, pa tudi na humor in prijazno ironijo. Zupanovo pisanje je znotraj slovenske literarne esejistike bolj ali manj unikatno. Če ga poskušamo postaviti v širši kontekst, so koordinate morda razvidnejše. 

Ob tej knjigi se zdi, kot da Zupan obrača neko novo stran – a pisanje, ki ga imamo pred sabo, bo težko ponoviti. Tudi če zanj dobi kakšno nagrado.