Zelene laži

V Zelenih lažeh Mišo Alkalaj ugotavlja, da teorija o tem, da se zemeljsko ozračje ogreva zaradi človeških izpustov CO2, ki jo je pojasnil v Podnebni prevari, ni edina, ki jo je znanost povsem diskreditirala, a jo poklicni okoljevarstveniki in mediji še vedno vztrajno ponavljajo. Tako so nam slednji že nakopali vrsto stroškov, zakonskih obveznosti in omejitev, ki nič ne prispevajo k izboljšanju okolja ali človeškega življenja. Primer so številne akcije Greenpeacea, WWF in še mnogih organizacij, ki nas strašijo z ozonsko luknjo, gensko spremenjenimi rastlinami, pred uporabo škropiva DDT, svinca, azbesta in živega srebra. Mediji in politiki v veliki večini podpirajo ta opozorila in to kljub temu, da so jih znanstvene raziskave odločno ovrgle.

Časopisni naslov: Do leta 2012 bi lahko 4,5 milijarde ljudi umrlo zaradi globalnega ogrevanja, je le eden od od primerov medijskega zavajanja.

Indice o z denarjem podprtih interesnih povezavah med politiko, gospodarstvom in poklicnimi okoljevarstveniki lahko brez težav najdemo tudi pri nas.
17. marca 2011 je vlada Republike Slovenije na predlog službe Vlade Republike Slovenije za podnebne spremembe imenovala člane Sveta za trajnostni razvoj. Direktor Službe za podnebne spremembe je Jernej Stritih. Svet za trajnostni razvoj je ? kot navaja uradna razlaga ? namenjen vzpostavljanju dialoga Vlade RS s predstavniki civilne družbe in gospodarstva o pomembnih vprašanjih trajnostnega razvoja, predseduje mu slovenska članica Medvladne komisije za podnebne spremembe (IPCC) Lučka Kajfež Bogataj. Med člani Sveta najdemo na primer tudi Vido Ogorelec, ustanoviteljico in direktorico Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj, in Lidijo Živčič, strokovno voditeljico Focusa, društva za sonaraven razvoj. Med bolj zanimivimi člani Sveta za trajnostni razvoj velja omeniti še Uroša Merca, predsednika uprave podjetja BISOL, katerega glavna dejavnost je proizvodnja fotonapetostnih modulov (modulov za sončne elektrarne), vsaj tako piše v uradnem opisu sestave Sveta za trajnostni razvoj. Za svojo poslovno uspešnost je bil Uroš Merc leta 2009 izbran za podjetnika leta.

V življenjepisu Jerneja Stritiha bomo med drugim našli: leta 1989 je s petimi partnerji ustanovil zasebno okoljsko svetovalno podjetje Oikos, ki ga je vodil v letih 1991–1993 in bil v njem zaposlen do leta 2006. Tudi za Lidijo Živčič lahko izvemo, da je leta 1999 ustanovila Oikos Ljubljana – študentsko organizacijo za trajnostno ekonomiko in menedžment. Ampak morda gre le za podobno ime. Med letoma 1993 in 1994 je bil Jernej Stritih državni sekretar za okolje na Ministrstvu za okolje in prostor, odgovoren za nacionalni program varstva okolja in mednarodno pomocˇ na podrocˇju okolja. Bil je tudi prvi predsednik nadzornega sveta Ekosklada, član uprave Umanotere od njene ustanovitve 1994 do 1996 in od 2005 do 2009, zadnji dve leti kot predsednik uprave. Bil je tudi predsednik društva za varstvo Alp CIPRA Slovenija in podpredsednik CIPRA International. Stritih ima tudi zasebno svetovalno podjetje za področje trajnostnega razvoja Stritih d. o. o.

Vpogled v aplikacijo Komisije za preprečevanje korupcije Supervizor nam razkrije, da je Umanotera od januarja 2003 do junija 2012 iz javnih virov (večino od vladnih ministrstev) prejela 663.301,68 €, Focus pa 374.289,44 €. Obe okoljevarstveni organizaciji najdemo na istem naslovu: Okoljski center, Trubarjeva 50, Ljubljana.

Na istem naslovu bomo našli sedeže ali pisarne še treh okoljevarstvenih organizacij, ki so prejemale javna sredstva: Zavod ITR ? 520.653,52 €, DRUŠTVO ZA ENERGETSKO EKONOMIKO IN EKOLOGIJO SLOVENSKI E-FORUM ? 279.875,83 € in že omenjeno DRUŠTVO ZA VARSTVO ALP CIPRA SLOVENIJA ? 126.164,69 €. Skupaj so torej slovenske javne finance samo na naslov Trubarjeva 50 v obdobju od januarja 2003 do junija 2012 prispevale 1.964.285,16 €. To so samo sredstva, izplačana neposredno iz slovenskih javnih virov (kar lahko Supervizor prikazuje), okoljevarstveniki pa prejemajo denar tudi iz skladov EU, od veleposlaništev in iz drugih virov. Ker je sploh večina slovenskih nevladnih organizacij tako ali drugače vsaj deklarativno zavezana varovanju okolja, si velja ogledati še podatke za CNVOS, zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij; Supervizor izda, da je od januarja 2003 do junija 2012 iz javnih virov prejel 2.209.559,86€. Vse to daje tudi vsaj malo čuden prizvok nazivu “nevladne organizacije”.

Ugotavljanje BISOL-ovih prihodkov iz javnih virov je nekoliko bolj zapleteno, saj gre za več kapitalsko povezanih podjetij ? omenimo le tista, ki so od januarja 2003 do junija 2012 prejela neposredna nakazila javnih sredstev:

Skupaj jih je 3.284.731,30 € ? in najbrž vseh kapitalskih povezav sploh nismo našlo.
Očitno se tudi pri nas splača biti okoljevarstveno osveščen.