Predgovor h knjigi SuperHrana (Ivan Soče)

Nekoč je bila le hrana.

Danes imamo "smeti" hrano, procesirano hrano, presno hrano, polnovredno hrano, celovito hrano … in superhrano. K nejasnosti pri razvrščanju prispeva dodajanje pridevnikov, kot so bio, organsko ipd.

Vsaka knjiga, ki pomaga k razumevanju in pravilnemu razvrščanju hrane, je dobrodošla. Knjiga, ki jo imate v rokah, ponuja veliko verodostojnih informacij, katero hrano in zakaj bi lahko sprejeli kot superživila, kakšne koristi si lahko nadejamo in kje je meja naših pričakovanj. To je vsekakor ena boljših knjig na to temo, k njeni vrednosti prispevajo praktični nasveti o uporabi posameznih živil in kombiniranju le-teh.

Hrana je bila nekoč enako kot živilo. Zdaj je pojem "hrana" preveč ohlapen, zajema tudi izvirno obliko (jabolko, krompir) in tudi pripravljene jedi (jabolčno pito ali ocvrt krompir), torej vse, kar vnašamo, da se nahranimo. Živila so posamezne sestavine hrane. Sestavne elemente živil, ki so za nas koristne, imenujemo hranila. Hranila delimo na makrohranila, med katere sodijo ogljikovi hidrati, beljakovine in maščobe, in mikrohranila, med katere sodijo vitamini in minerali in druga hranila (voda, encimi, vlaknine …). Obstajajo tudi antihranila, to so tista, ki motijo vsrkavanje drugih hranil, in tudi "prazna" hranila, kot je npr. alkohol, ki sicer ustvarja energijo, ampak nas ne nahrani.

Vsa hranila so nujna in je razvrščanje po pomembnosti nekoristno. To, kar je pomembno vedeti, je njihova količina in povezava z drugimi hranili. Hrani, ki vsebuje malo hranil ali/ in v obliki, ki nam škodi ali ne koristi ter brez povezave z drugimi hranili, rečemo, da je revna, in s takšnimi živili lahko zadovoljimo le nekatere potrebe.

Superživila imajo nekaj značilnosti:

  • Superhrano uživamo v naravni, celoviti nepredelani obliki; če že mora biti predelana, naj bo na najbolj naraven in minimalen način (sušenje, mletje, stiskanje) brez dodanih snovi.
  • Vsa superživila so rastlinskega izvora. Gre za rastline, ki jih ljudje uporabljajo že tisoče let in so njihovi učinki dobro znani, sodobna znanost jih le pojasnjuje.
  • Superživila vsebujejo nadpovprečno veliko hranil z visoko stopnjo razpoložljivosti in usklajenega delovanja.
  • Superživila lahko jemo redno, ne glede na zdravstveno stanje, spol, starost ipd.
  • Superživila vsebujejo številne koristne in neškodljive sestavine.
  • Superživila pomembno vplivajo na metabolne procese, stimulirajo samoozdravitvene procese v telesu, zato delujejo adaptogeno – če imamo npr. previsok krvni tlak, ga znižajo in obratno, prenizkega zvišajo.
  • Vsa superživila delujejo alkalno (bazično), torej znižujejo stopnjo zakisanosti telesa. Če je potrebno, lahko še dodajamo naravni ionizirani koralni kalcij, ki ustvarja bazičnost.

Tukaj je avtor, po mojem prepričanju, nedosleden, in je med superživila uvrstil med in čebelje izdelke. Osebno bi v superživila prej uvrstil ječmenovo ali pšenično travo, a to niti v najmanjši meri ne zmanjšuje vrednosti knjige. Nasprotno, mnogi bodo hvaležni za izčrpne informacije o medu in drugih čebeljih produktih. 

Termin "superhrana" je nastal v nekem zgodovinskem trenutku, ko je bilo treba razlikovati med hrano, ki je revna s hranili, in hrano, ki je zelo bogata s hranili. Seveda je k temu treba dodati vpliv tržnikov, zaradi česar je ustvarjen občutek, da superhrana zagotavlja super zdravje in super dolgo življenje!

Avtor upravičeno opozarja na to iluzijo, da so določena superživila namenjena zadovoljevanju vseh prehranskih potreb ali celo za zdravljenje določenih bolezni.

Velika korist knjige je, da opisuje, kaj superživila resnično vsebujejo in kakšne koristi si lahko obetamo od kakšne hrane. Avtor jasno loči mite in legende in realne dokaze sodobne znanosti. Sodobni človek pogosto ne kaže veliko zanimanja za tisto, kar vnaša v svoje telo. Tako lahko hitro pade pod vpliv marketinških nasvetov, in da ima mirno vest, kupi nekaj izdelkov superživil. 

Če nima pravih informacij o njihovem delovanju, jih bo zaužil bodisi premalo bodisi preveč, na nepravi način v nepravi kombinaciji, kar bo botrovalo k temu, da ne bo začutil blagodejnega vpliva. Razočaran bo jemanje opustil in si mislil, da je le žrtev učinkovitega marketinga, zamudil pa bo priložnost, da za svoje zdravje naredi zelo veliko. Če bomo sledili nasvetom iz knjige, bomo od superhrane imeli velike koristi.

Superhrana ni nadomestilo za normalno hrano. Čeprav je dejstvo, da lahko nekaj časa živimo, če uživamo le eno vrsto superhrane, vendar je takšno početje lahko avantura, katere posledice niso ugodne.

Naše pogonsko gorivo so ogljikovi hidrati, natančneje celovita škrobna hrana z veliko različne čim manj predelane zelenjave z omejenim vnosom stročnic in s čim manj dodane maščobe. Beljakovin naj ne bo več kot 8 odstotkov od vseh dnevnih kalorij, maščob do 10 odstotkov, pri čemer pazimo na ustrezno ravnovesje med 3, 6 in 9-krat nenasičenimi maščobami. Seveda ne pozabimo na sadje, ki ga, posebej če uživamo veliko superživil, omejimo na nekaj sadežev (dva, tri) na dan; in še to tisto sadje, ki ne vsebuje veliko enostavnih sladkorjev.

Bralce knjige bi rad posebej opozoril, da vse vitamine in minerale v zadostnih odmerkih lahko dobimo iz superživil, razen dveh: vitamina D3 in B12.

Nobeno superživilo ne vsebuje vitamina D3, ki je pravzaprav hormon, ki ga naša telesa sama tvorijo, če smo dovolj časa izpostavljeni neposredni sončni svetlobi z večjim delom kože brez zaščitnih krem. Ne glede na količine zaužite superhrane, ne pozabite na redno sončenje. Če ne morete biti vsaj nekajkrat na soncu med 10. in 16. uro, si priskrbite vitamin D3 v obliki prehranskega dopolnila.

Drugi vitamin, ki ga superživila ne vsebujejo, je vitamin B12. Tako kot avtor sam navaja, v nekaterih algah so ugotovili prisotnost vitamina B12 (pravzaprav nalog B12), ki pa ga naša telesa ne vsrkavajo, obstajajo celo raziskave, v katerih so ugotovili, da ta analog B12 znižuje zaloge B12 v krvi. Če ste zdravi in če uživate hrano živalskega izvora, je verjetnost, da vam manjka vitamina B12 zelo majhna. Če ste starejši od 60 let, imate težave z želodcem ali črevesjem, če ne uživate hrane živalskega izvora, je verjetnost, da vam primanjkuje vitamina B12, velika. Prehranska dopolnila so lahko naraven način dopolnjevanja rednega prehranjevanja s tistimi hranili, ki jih ne moremo zaužiti v zadostnih količinah. Obe prehranski dopolnili sta zelo poceni in za nekaj centov na dan ni vredno tvegati. 

V knjigi je veliko idej, kako uporabljati superživila in to je ena od prednosti knjige. Za zajtrke, malice, večerje zaužijemo superživila v obliki napitkov, prigrizkov, kašic, ki jih pripravimo po receptih iz knjige.

Od superživil ne pričakujte le daljšega življenja. Bolj kot trajanje je pomembna kakovost življenja, ki pa je možna le, če smo zdravi. Saj poznate tisto: zdrav človek potrebuje tisoče stvari, bolan le eno – zdravje. Superživila lahko zelo veliko prispevajo, da to najpomembnejšo potrebo uresničujemo. Dlje časa bomo živeli zdravi, krajše in z milejšimi posledicami bo okrevanje, ko bomo zboleli ali se poškodovali. 

Ivan Soče - www.soče.si

Back to Top